Festival znanstvene fantastike v Trstu: Distopična prihodnost in teorije zarote | Revija Ekran

Festival znanstvene fantastike v Trstu: Distopična prihodnost in teorije zarote

| 25. 1. 2017. | Festivali

Tržaški festival fantastike, v prvi vrsti znanstvene, je bil tudi letos razdeljen na več sekcij, v katerih so bili poleg tekmovalnih (nagradi asteroid in Méliès d’Argent) prikazani nekateri klasični, pa tudi izobraževalni filmi za najmlajše gledalce, oblikovana je bila posebna sekcija z naslovom »Okolje prihodnosti« (Future Environment) in narejen izbor zelo zanimivih kratkometražnih filmov, odprte so bile razstave, od katerih omenimo le dve, o priljubljenem junaku Nathanu Neverju, z izvirnimi stripovskimi tablami, in Pulp Magazines Story, s številnimi razstavljenimi primerki iz zbirke Riccharda Valle (1942 – 2013), velikega poznavalca tovrstne literature. Če je lani največjo pozornost požel nastop skupine Goblin, pa je letos s svojo prisotnostjo vse druge goste zasenčil Rutger Hauer, ki je prejel nagrado srebrna urania za življenjsko delo.

Tudi tokrat so bili predvajani filmi, ki spadajo bolj v okvire grozljivke in ne znanstvene fantastike, vendar prav slednji pripadata motiva distopične prihodnosti in teorij zarote, ki še posebej izstopata. O nič kaj spodbudni prihodnosti govorijo The Open (2016) Marca Lahoreja, Embers (2015) Claire Carré (nagrada asteroid) in Vulcania(2015) Joséja Skafa, ki so vsi po vrsti resnobne postapokaliptične drame. Tehnologiji, ki je ušla izpod nadzora, so posvečeni Virtual Revolution (2015) Guy-Rogerja Duverta, Creative Control (2015) Benjamina Dickinsona in Kill Command (2015) Steva Gomeza, »telesom prihodnosti« pa Realive (2016) Matea Gila in Morgan (2016) Luka Scotta – prvi govori o problemu kriogenike, drugi pa o genetski manipulaciji človeškega telesa.

Moonwalkers (Antoino Bardou-Jacquet, 2015)

Presenečenje je bil gotovo Moonwalkers (2015) Antoina Bardou-Jacqueta, eden najbolj zabavnih filmov festivala in eno najbolj duhovitih znanstvenofantastičnih del, posnetih v zadnjih letih. Gre za klasično »teorijo zarote«, namreč z zgodbo o tem, da Američani v resnici niso nikoli pristali na Luni, temveč naj bi ves »dogodek« posneli v studiu. In posnel naj ga ne bi kdorkoli, temveč kar the big man osebno – mislimo seveda na Stanleyja Kubricka. Ustvarjalec Odiseje 2001 (2001: A Space Odyssey, 1968) je seveda zanikal te trditve (to je med svojim javnim nastopom – zelo kategorično – storil tudi Kubrickov producent Jan Harlan, ko je bil julija lani častni gost Grossmannovega festivala), a ta zgodba ima kljub vsemu še vedno številne zagovornike, pravzaprav se je po zaslugi svetovnega spleta še dodatno razširila. Ron Perlman, ki nastopi v vlogi agenta Cie, zadolženega za organizacijo skrivnega projekta, se je izkazal z izrednim smislom za komedijo, to pa velja tudi za vso ostalo ekipo in film, ki ga odlikujejo dober scenarij in radoživi dialogi, drži tempo od začetka do konca, nazadnje pa je tudi zasluženo dobil nagrado občinstva.

Zaključni slovesnosti in podelitvi nagrad je sledila še projekcija ameriškega filma Zero Days (2016) Alexa Gibneyja. Gre za precej srhljiv dokumentarec na temo »kibervojne«, ki so jo sprožili Američani in Izraelci na začetku iranskega jedrskega programa. Takrat so ustvarili računalniški virus stuxnet, čigar prvotni namen je bil onesposobiti programsko podporo centrifug, ki jih Iranci uporabljajo za bogatenje jedrskega goriva, tega pa je potem moč uporabiti tudi za jedrsko orožje. Američani in Izraelci so bili na začetku pri tem dokaj uspešni, a kar so začeli, je potem kmalu ušlo nadzoru. Nasprotniki obeh držav so sorazmerno hitro ugotovili, za kaj gre, in začeli tudi sami razvijati kibernetska orožja, osnovala na stuxnetu, s tem pa se je začela prikrita vojna brez vsakih pravil, saj nobena država noče uradno priznati, da se zares odvija. Najbolj nevarno pri tem je, da se stuxnet »razmnožuje« sam in se lahko nenadzorovano seli z računalnika na računalnik, pri tem pa vdira v ključne sisteme, na katerih temelji vsa infrastruktura sodobnih držav: zaustavi lahko delovanje elektrarn, onesposobi ali zastrupi vodovodne zbiralnike in napeljave, povzroči lahko katastrofalno zmedo v cestnem in letalskem prometu, posledica tega pa so lahko milijoni mrtvih v katerikoli državi na svetu. Zelo umestno je, da so organizatorji prav ta film prihranili za konec festivala. Kot bi hoteli reči: zabave je konec, čas je, da se zresnimo. Resničnost je še enkrat prekosila fantastiko.