54. Viennale: Bogastvo cinefilskih užitkov | Revija Ekran

54. Viennale: Bogastvo cinefilskih užitkov

| 10. 8. 2017. | Festivali, Novice, Tiskana izdaja

Dunajski mednarodni filmski festival Viennale

Številke gledanosti nikoli niso najpomembnejši dejavnik pri ocenjevanju vrednosti dogodkov, kakršen je Viennale, a zavoljo primerjav z nam bližjimi festivali vseeno začnimo z njimi. Organizatorji so letošnjo edicijo zaključili z informacijo, da je Dunajski filmski festival zabeležil rahel padec obiskanosti. V primerjavi z lanskimi 94.100 ga je letos obiskalo 92.300 gledalcev, s čimer se organizatorji nekoliko oddaljujejo od svoje večno neizpolnjene želje, da bi enkrat vendarle prebili magično mejo 100 tisoč. Vseeno pa je bil ta padec zgolj navidezen. Razlog zanj je bil, da so zaradi prerazporeditev terminov izdali kar 8000 vstopnic manj kot lani, kar daje vedeti, da se je nominalna gledanost morda res znižala, relativna pa se je celo zvišala. Lani je bilo namreč zapolnjenih 76.4 % kinodvoran, letos pa se je ta odstotek zvišal na 82.3 %. Število razprodanih projekcij se je z lanskih 123 povzpelo na 154.

Razlog, zakaj za organizatorje festivala te številke prej sodijo v rubriko »zanimivo«, kot pa da bi predstavljale osrednji del ekonomskega računa, je ta, da je njihov festival bistveno manj odvisen od prodaje vstopnic kot pa, denimo, ljubljanski Liffe. Viennale se namreč ob dvakratniku zabeleženih gledalcev Liffa ponaša kar s sedemkratnikom njegovega proračuna: proračun letošnjega ljubljanskega festivala je bil 360.000 evrov, dunajskega pa kar 2,7 milijona evrov. Dobršen del tega proračuna prihaja od mestnih oblasti, kar organizatorjem omogoča stalnost in precejšnje udobje pri kreiranju programa. Rezultat na blagajni je torej zgolj eden izmed pokazateljev zadovoljstva gledalcev, ne pa odločilni ekonomski dejavnik.

Festivalu je tudi tokrat dal največjo odmevnost tradicionalni koncept osrednjega gosta, ki pa letos ni bil tako izrazit. Program je najavljal tri eminentna imena iz sveta filma: Johna Carpenterja, predstavil naj bi se z mini filmsko retrospektivo in s koncertom filmskih tem, Kennetha Lonergana, njegov film Manchester By The Sea(2016) je prav tako pospremila manjša retrospektiva, ter Abela Ferraro, ki je prišel namesto Christopherja Walkena, osrednjega gosta, ki se mu je poklonil letošnji festival. Naštetim lahko dodamo še Patti Smith, ki je festival začinila z akustičnim koncertom ter s fotografsko razstavo. Ob Walkenovi odsotnosti je na koncu zbolel še Carpenter, tako da je bila tokratna edicija zaznamovana z odsotnostjo dveh velikih gostov, kar je velika škoda, ne glede na to, da gre bolj za medijsko kot za cinefilsko plat festivala.

Manchester By The Sea (Kenneth Lonergan, 2016)

Jedro cinefilskega dela letošnjega festivala pa je bilo znova v odpiranju arhivov, kakršnemu v Srednji Evropi bržkone ni para. V primeru Viennala sicer ne gre za tako ozko usmeritev programa, kakršna je denimo na festivalu nemega filma v Pordenonu, temveč za bolj priložnostno izbrane epizode iz zgodovine in tudi geografije filma. V tem slogu je bilo letos v središču prikazovanje Noticierosov, kubanskih novičarskih filmov oziroma obzornikov med letoma 1960 in 1970. ICAIC Latinoamericano je bil naslov tedenskega obzornika na Kubi, ki je, primerljivo z ostalimi tovrstnimi filmi drugod po svetu, prebivalce v kinih obveščal o dogajanju po državi in svetu. Obzornike so začeli snemati že dobro leto po tistem, ko je Castro leta 1959 prevzel oblast, tradicija rednega izhajanja pa je trajala polna tri desetletja, kar priča o njihovi pomembnosti za takratno kubansko družbo. Filme so večinoma predvajali pred celovečerci in jih snemali v 16-mm in 35-mm formatu, odvisno od priložnosti predvajanja – bodisi v običajnem bodisi v mobilnem kinu. Skupaj so posneli 1493 oddaj v trajanju med 7 in 10 minut, skupno 250 ur gradiva. Te trakove so hranili v kubanskih filmskih arhivih, vendar jim je zaradi skromnih standardov hranjenja grozil razkroj. Leta 2012 je vmes stopil francoski avdiovizualni inštitut (INA), ki je z izdajateljem, Kubanskim inštitutom filmske umetnosti in industrije (ICAIC), podpisal pogodbo o sodelovanju, v sklopu katere se je INA zavezala, da bo Noticierose digitalizirala, s tem pa pridobila tudi pravico za njihovo prikazovanje. Projekt še ni končan in na tokratnem Viennalu so na ogled ponudili zgolj prvega izmed treh sklopov, od katerih vsak obsega eno desetletje. Kot običajno so se tudi ti novičarski filmi osredotočali na politiko, kulturo, tehnologijo, šport in vsakdanje življenje, v tem primeru pa so merili na občinstvo vse Latinske Amerike. Z zgodovinske perspektive gre za dragocen vir o vpogledu v takratno družbeno realnost, saj obzorniki nudijo izčrpen in sistematično urejen vir informacij o dogodkih po kubanski revoluciji, ki so pogosto predstavljeni večplastno. In čeprav današnji gledalci takoj opazijo ideološko zaznamovan pogled, skozi katerega se kaže takratna družba in vključuje močno interpretacijo dogajanja, iz gradiva vseeno žari živa navzočnost časa, ki je ne bi mogel pričarati noben sodobni zgodovinsko usmerjen dokumentarec ali igrani film iz tistega obdobja. Maria Giovanna Vagenas v spremni besedi festivalskega kataloga ugotavlja: »Fascinacija teh podob izhaja iz dejstva, da se te slike še naprej upirajo in ostajajo neodvisne ter da same ustvarjajo svoj smisel – onkraj pripovedovane besede, onkraj naratorja, ki razlaga, strukturira in interpretira ter s tem celo presega uradne govore in izjave politikov. Zdi se, da se podobe upirajo, če tako rečemo; zdi se, da povedo nekaj onkraj tistega, kar je povedano, še več, da celo povedo nekaj popolnoma drugega.« Obzornike so zaradi gospodarskih težav Kube prenehali snemati poleti leta 1990, leta 2009 pa so jih razglasili za nacionalno zapuščino in so tudi zaščiteni pri Unescovemu programu svetovne dediščine.

Drug zanimiv program je bil program filmov eksperimentalnega režiserja Petra Huttona, ki je preminil lani, star 71 let. Huttona je zaznamovala povsem unikatna filmska pot. Bil je sin mornarja in je, osemnajstleten, tudi sam postal pomorec. Začel je potovati po svetu, vmes pa vztrajno snemal srednje in kratkometražne filme, iz katerih so dunajski kuratorji sestavili več programskih sklopov. Pri tem nikakor ne gre za turistične razglednice, saj je Hutton svoje bogate izkušnje z različnih koncev sveta na film preslikal z velikim občutkom za estetiko in za pogled kamere. Njegove večinoma neme filme, kakršni so denimo New York Portrait I-III (1979–1990), Landscape (For Manon) (1987), In Titan’s Goblet (1991) ali Study of a River (1996), krasijo veličastni portreti narave, ki prek uporabe črno-bele kulise pričarajo občutek neopisljive preteklosti, kakršno sicer vidimo zgolj v nemih filmih iz prvih dveh desetletij minulega stoletja. Huttona so vedno zanimali majhni dogodki in stanja, ki so na filmu videti kot orodje meditacije in čistega estetskega užitka. Kot je zapisal Tom Gunning, je kamera podobno kot pri Benningu tudi tu »orodje meditacije«, ki svet vidi »skozi široko zaprte oči«. Natančneje: »Huttonovi filmi so na svet gledali s čistostjo pogleda, ki se je razprl na prizore z občutkom za lepoto in brez težnje po dodajanju tistemu, kar je ležalo pred njim. Njegova kamera je osebna, uravnana z njegovim vidom in telesom, a se nikoli ne zdi subjektivna, nikoli ni poskušala vsiliti pogleda ali prenesti točno definiranega čustva.«

Study of a River (Peter Hutton, 1996)

V festivalskem programu je vsekakor treba izpostaviti še serijo filmov avstrijsko-češkega režiserja Roberta Landa (1887–1940). Uradna predstavitev ga je označila za »eno velikih neznank nemško govorečega filma iz obdobja med obema vojnama«. Med letoma 1926 in 1933 je v nemških kinih igralo 20 njegovih filmov, ki so večinoma kombinacija komercialnih in bolj umetniško inspiriranih del. Landovo ime je bilo poznano predvsem v Avstriji in nato tudi v Nemčiji, kjer je denimo dvakrat sodeloval z Marlene Dietrich in ostalimi zvezdami takratnega nemškega filma. Filmi Roberta Landa so pogosto načenjali zgodovinske teme judovstva, denimo v Die Jüdin von Toledo (1919) ali Der Fluch (1925), sicer pa so pripovedovali ljubezenske zgodbe, preko katerih je avtor odpiral tematiko sodobne ženske, na primer v Venus im Frack (1927), Die Kleine Veronika (1930) ali 24 Stunden aus dem Leben einer Frau (1931). Dobra polovica njegovih 28 filmov je do nedavnega veljala za izgubljene, zato je Avstrijski filmski arhiv v zadnjih letih vodil intenzivno raziskavo o režiserju, ki se je zaključila z najdbo velikega številka zelo dobro ohranjenih celovečercev, vključno s povsem novo najdbo njegovega igranega filma Unschuld iz leta 1929. Zaključek Landove poklicne zgodbe je bil tragičen. Ob vzponu nacionalsocializma so mu kot judovskemu režiserju prepovedali ustvarjati. Leta 1938 sta s soprogo prebegnila v Pariz v upanju, da bo tam lahko delal še naprej, vendar je imel težave s pridobivanjem vize, zato sta zakonca zabredla v dolgove. Land je umrl leta 1940 v milo rečeno sumljivih okoliščinah; vzrok smrti še danes ni znan. Njegova žena je bila leta 1944 deportirana v Auschwitz, kjer je tudi umrla. Na Viennalu so se Robertu Landu poklonili z 11 prikazanimi celovečerci in dvema fragmentoma.

Na koncu dodajmo še, da so bogat cinefilski program Viennala zaokrožili še pokloni Jacquesu Rivettu, skupini The Kinks (na festivalu je gostoval Julian Temple) in pa izredno bogat nabor filmov, predvajanih s filmskega traku, ki ga je festival organiziral s tradicionalnim partnerjem, Avstrijskim filmskim muzejem. Vrhunec te sekcije je bilo predvajanje 70-mm kopije Tatijeve mojstrovine Playtime (1967) na posebni matinejski projekciji v Gartenbaukinu.