Družabna omrežja pred internetom | Revija Ekran

Družabna omrežja pred internetom

| 10. 8. 2017. | Festivali, Novice, Tiskana izdaja

63. dnevi kratkega filma v Oberhausnu

Dziga Vertov naj bi med prikazovanjem socialističnih agitpropovskih filmov v odročnih delih Rusije opazil, da tamkajšnje občinstvo – večinoma nepismeno – pripovedim celovečernih filmov ni zares sledilo, saj niso razumeli niti pripovedi ali prostora dogajanja niti samega filmskega jezika. »Ko pa so se na platnu pojavili pravi kmetje, so gledalci oživeli in začeli z zanimanjem spremljati film. Zaslišali so se pogovor, vzkliki, vprašanja. Na filmu so se premikali njihovi ljudje, pravi ljudje. Platno se je osvobodilo nepristnih, teatralnih gibov, zaradi katerih mu kmetje niso zaupali.«[1]

Kljub vsemu v njegovem času vključevanje »resničnih« ljudi v medijsko produkcijo zaradi tehničnih okoliščin in finančnih omejitev ni bilo zares mogoče – njegova vizija se je docela uresničila šele s pojavom YouTuba, računalnikov in pametnih telefonov, torej v času, ko imajo ljudje množično na voljo lastne »filmske studie« in »distribucijske aparate«. Letošnji tematski program dni kratkega filma v Oberhausnu je bil posvečen bojem za sredstva medijske produkcije, ki so potekali v vmesnem obdobju – na primer filmom in TV-oddajam, nastalim v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, ki so si za zgled jemali predvsem Vertova, Brechta in filmarje, kot je Jean-Luc Godard – ta naj bi v nekem intervjuju izjavil, da je bil najprej buržujski filmar, nato progresivni filmar, zdaj pa sploh ni več filmar, ampak filmski delavec. Med njimi so bili kratki filmi, posneti s tedaj novimi tehnologijami, kot so 16-mm, super-8 in video (na primer aktivistični filmi iz časa študentskih uporov leta 1968, novih družbenih gibanj sedemdesetih), oddaje piratskih televizijskih in radijskih postaj, dela videokolektivov (sploh iz zahodnonemških mest), odprti programi in »državljanske TV-postaje«.

Dober primer je bila denimo Läsbisch TV (Lezbična TV); ustvarjala je poročila za skupine, ki jih množični mediji niso naslavljali, hkrati pa razvila zelo samosvoj slog. V enem izmed sklopov, poimenovanem »Odprti programi in pirati«, je bila tako prikazana Sendung Nr. 9 (Oddaja št. 9), ki je bila na Läsbisch TV predvajana v zgodnjih devetdesetih. Vključuje povezovalni program z ročnimi lutkami, skeče, video-art in celo mačje videe, ki so sicer pravo priljubljenost na spletu bržkone dosegli šele danes. V sklopu »1968« smo videli tudi Für Frauen – 1. Kapitel[2] (Za ženske – 1. poglavje), ki ga je leta 1971 posnela študentka DFFB Cristina Perincioli skupaj s skupino gospodinj in prodajalk, nato pa je postal eden prvih t. i. ženskih filmov.

Med »Televizijskimi in satelitskimi projekti« je bil prikazan Good Morning Mr. Orwell[3], poizkusna različica transnacionalnega, participatornega televizijskega programa prek satelita, predvajanega na novo leto 1984. Gre za prvo satelitsko instalacijo na svetu, za katero je bil odgovoren korejsko-ameriški umetnik Nam June Paik, ki ga imajo danes za utemeljitelja video-arta, instalacijo pa si je optimistično zamislil kot zavrnitev Orwellove distopične vizije prihodnosti. V okviru enournega programa je bila na televiziji v živo predvajana videokonferenca med New Yorkom in Parizom – skupaj z vsemi spodrsljaji, nerodnimi časovnimi zamiki in medkulturnimi nesporazumi.

Podoben poskus je tudi QUBE project[4] iz leta 1980, ki je nastal, ko je v poznih sedemdesetih Warner-AMEX v Ohiu zagnal prvi interaktivni televizijski sistem. Režiser, Jaime Davidovich, si je QUBE prizadeval spremeniti v umetniški medij in je občinstvo (s precej komičnim izidom) povabil, naj s telefonskimi klici sodeluje pri režiji oddaje z navodili snemalcem, kako naj premikajo kamero, ostrijo sliko in preklapljajo med različnimi zasloni, medtem ko iste dejavnike režije nadzirajo tudi gledalci s telefonskim glasovanjem.

Deli tematskega programa, nastali najpozneje, so bili hkrati zgodnji znanilci današnjega delovanja spleta. Med njimi je Piazza virtuale: »The Documentation«, velikopotezni projekt v okviru documente 1992, ko je 3sat vsako noč prikazoval večurni program, v katerem je občinstvo lahko sodelovalo s telefonskimi klici in telefaksom; vsebino so soustvarjali tudi manjši studii, »Piazzette« širom Evrope. Projekt je organiziral umetniško-hekerski kolektiv Ponton, s Piazzo virtuale pa so ustvarili platformo za skupnostno komunikacijo, ki v veliko pogledih spominja na internet, kot ga poznamo danes.

Zdi se, da filmi in videi iz programa v Oberhausnu odražajo idealistično progresivno in emancipatorno upanje, ki že od 19. stoletja dalje spremlja pojav vsakega novega medija – vse od filma do očal za virtualno resničnost –, hkrati pa razkrivajo, da nobeden izmed teh medijev obljub ni izpolnil docela. Kljub temu da so bila z vzponom spleta ta dela odrinjena na stran, pa tedanjo dejanskost vseeno predstavljajo na način, kot je množični mediji niso mogli prikazati – omogočala so tudi politične prakse, namenjene opolnomočenju ljudi in njihovi usvojitvi medijev.

[1]    63. Internationale Kurzfilmtage Oberhausen [festivalski katalog]. Ur. Christian Lailach, Alexander Sholz. Oberhausen: Karl Maria Laufen, str. 211.

[2]    Dostopno na spletu: Perincioli, Cristina. Für Frauen. 1. Kapitel. Deutsche Kinemathek : Museum für Film ind Fernsehen. https://dffb-archiv.de/dffb/fuer-frauen-1-kapitel.

[3]    Dostopno na spletu: softmod. Nam June Paik – Good Morning Mr. Orwell (1984). YouTube [20. 11. 2013]. https://www.youtube.com/watch?v=SIQLhyDIjtI.

[4]    Dostopno na spletu: Jaime Davidovich. QUBE PROJECT BIS. YouTube [29. 12. 2014]. https://www.youtube.com/watch?v=bym7p6wxuLI.