Idfa 2016: Med intimnim in političnim | Revija Ekran

Idfa 2016: Med intimnim in političnim

| 10. 8. 2017. | Festivali, Novice, Tiskana izdaja

Mednarodni festival dokumentarnega filma v Amsterdamu (IDFA)

Amsterdamski festival dokumentarnega filma se kot največji festival te vrste hitro odziva na trende v sodobni dokumentaristiki, in trend – če je verjeti selektorjem – se je v zadnjem letu izrazito nagnil na stran džihadizma, Islamske države in številnih podpomenk, ki jih problematika ponuja.

Sam sem ujel štiri filme na to temo in vsi so bili vsaj spodobni, če ne odlični. Za najbolj problematičnega se je izkazal Dugma: The Button (2016, Paul Salahadin Refsdal); govori o dveh mladih džihadistih, ki se za Islamsko državo borita v Siriji in čakata na samomorilsko misijo, ki ju bo popeljala v nebesa. Ob tovrstnih filmih, kjer ima avtor neomejen dostop do izrazito radikalne skupine, se vedno poraja vprašanje etike in eksploatacije; no, Refsdalov film pa ima še druge probleme, na primer pomanjkanje kritične distance ali vsaj minimalne konfrontacije s subjektoma. Tako film v precejšnji meri izpade kot glorifikacija prepevajočih mladeničev, ki čakata na svojo priložnost … in 72 devic.

Veliko bolj trezen je Isis: Deserters Speak Out (2016, Thomas Dandois in Francois-Xavier Tregan), film o skupini dezerterjev Islamske države, ki so se odločili povedati resnico o ISIS in njihovih metodah; tam ni iskrene vere v islam, zgolj brutalnost, hipokrizija in osebni interesi, trdijo zamaskirani obrazi s popačenimi glasovi. Še posebej izkoriščajo tuje borce, ki nasedajo lažnemu idealu o pravični Islamski državi. Na jugovzhodu Turčije tako deluje skupina anti-ISIS borcev, ki skušajo te odpadnike spraviti iz Sirije in jim zagotoviti varnost, čeprav se zavedajo, da bi bili med njimi lahko vohuni. Film francoskih avtorjev vseskozi lovi ravnotežje med relevantnostjo in eksploatacijo. Avtentični prizori metod Islamske države se zdijo v tem kontekstu popolnoma nepotrebni, saj so dovolj nazorni in šokantni že plastični opisi dezerterjev.

Kot najbolj zgovorni in čustveno zreli se znova kažejo filmi slovenske dokumentaristke Jasne Krajinovič, ki živi in dela v Belgiji. Lani je na temo džihadizma in njegovih posledic za navadne ljudi na Zahodu posnela dva filma, oba odlična. Moja hči Nora (Ma fille Nora, 2016) je šestnajstminutno delo, ki lepo pokaže, kaj se zgodi, ko izveš, da je najstarejša hči nenadoma zapustila dom in odšla v Sirijo, da bi se borila proti nevernikom. To izkušnjo doživi Samira, muslimanka iz Belgije, ki je ob odločitvi hčerke nemočna; od odhoda sta minili dve leti, Samira pa skuša s hčerko na vsak način vzpostaviti stik. Sijajna miniatura o džihadu in vplivu na življenja navadnih ljudi pove več kot sto eksplicitnih dokumentarcev.

Moja hči Nora (Ma fille Nora, Jasna Krajinovič, 2016)

Prazna soba (La chambre vide, 2015) naslika portret še ene belgijske muslimanke, matere štirih otrok, katere devetnajstletni sin je pred tremi leti prav tako odšel v Sirijo, kjer je nekaj mesecev kasneje umrl. O svoji nameri ni nikomur sporočil ničesar, film Jasne Krajinovič pa slikovito pokaže, kako usode zavedenih najstniških borcev tiho prenaša navadni Zahodnjak. Prazna soba fokus preusmeri na civilno gibanje, ki je na Zahodu (zlasti v Franciji in Belgiji) vse številčnejše, čeprav je njihov glas komajda slišen. Saliha se namreč skupaj z drugimi starši bori za svoje pravice; rada bi dosegla, da bi bila sinova smrt uradno priznana in da bi lahko primerno žalovala. Vendar evropski zakoni ne razumejo oziroma nočejo razumeti staršev indoktriniranih mladeničev, ki se gredo bojevat na Bližnji vzhod; menijo, da so si sami krivi, »ker so šli neumno umret za džihad«, čeprav gre v resnici za dobro organizirano mrežo skrajnežev, ki ugrabljajo mladino ter jih z lažno propagando in obljubami novačijo za sveto vojno.

Drugo stran problematike Islamske države seveda prispevajo ZDA, kar nazorno pokaže National Bird (2016) režiserke Sonie Kennebeck, film o treh Američanih (dveh ženskah in enem fantu), ki so sodelovali pri napadih z droni, med drugim na nedolžne civilne žrtve. Zdaj so se odločili spregovoriti o popolnoma nenačrtovanih oziroma neargumentiranih napadih. Ti največkrat temeljijo na domnevah neizkušenih vojakov, ki ukazujejo bombardiranje »teroristov«, med drugim otrok in žensk. Ti trije vojaki so morali za računalniškim zaslonom in z miško v roki nekje v puščavi Nevade izpolnjevati ukaze (Harun Farocki je temu rekel »čista, daljinsko vodena vojna«), skratka, niso bili fizično prisotni na bojišču, kar pa ne pomeni, da zdaj ne trpijo za posttravmatskim sindromom. To je zgodba kriminalnega ravnanja ameriške vojske in administracije pod predsednikom Obamo, ki še vedno trdi, da so napadi izjemno natančni in usmerjeni.

Eden najboljših dokumentarcev na temo iraške vojne bo za zgodovino brez dvoma ostal Homeland: Iraq Year Zero (2015) Abbasa Fahdela, mamutski, skoraj šesturni film v dveh delih, ki ga je Fahdel snemal dve leti; najprej leto dni pred ameriško invazijo na Irak spomladi leta 2003, ko je Busheva administracija tam (brez uspeha) iskala orožje za množično uničevanje, potem pa še leto dni po invaziji. Prvi del je fascinanten v slikanju podeželske idile v krogu Fahdelove družine in bližnjih prijateljev, neobremenjenega, sproščenega, resigniranega pričakovanja vojne (»trideset let nam že grozijo«), ki med drugim lepo pokaže očaranost z likom Sadama Husseina. Njegova osebnost (pa tudi propaganda, ki je vse bolj očitna) še posebej navdušuje mladino (oči povedo marsikaj). Hussein je bil diktator, toda mnogi ljudje v Iraku so pred vojno živeli v harmoniji in dobrososedskih odnosih; sankcije so jih udarile po žepu, a s solidarnostjo so Iračani premagali še tako težke ekonomske razmere.

Homeland: Iraq Year Zero (Abbas Fahdel, 2015)

Drugi del filma (po invaziji) prikazuje razsulo Iraka, kaos in anarhijo, neskončne vrste za hrano ali bencin, grozljive življenjske razmere ljudi, ki po bombardiranju Američanov živijo v tako rekoč paleolitskih razmerah, ropanje in pobijanje organiziranih band, ki so v smislu sejanja strahu v celoti nadomestile Sadamov režim. Iračani zdaj živijo v »demokraciji« in »svobodi«, ki so ju prinesle ZDA, strah pred nekdanjim režimom je zamenjal strah pred vsakodnevnim urbanim nasiljem. V tem kontekstu je težko reči, kaj je manjše zlo.

Kot kaže, begunska tematika pri dokumentaristih še dolgo ne bo izgubila primata. Stranger in Paradise (2016, Guido Hendrikx) prinaša nekaj svežega, ker se ne zanaša na humanistično noto in filantropski diskurz, temveč raje izbere igriv pristop, ob katerem ne trivializira problematike. Hendrikxov film aktualno evropsko imigrantsko politiko popelje v polje političnega teatra. Film v treh poglavjih in epilogu predstavi nizozemskega priseljenskega uradnika, ki nekje na evropskem jugu – »vratih raja« – sprejema migrante z vsega sveta, od Pakistana, Indije in Afganistana do Somalije, Malija in Slonokoščene obale. V prvem poglavju jih sprejme s tipično desničarsko retoriko, migrante prikazuje kot strošek za Evropsko unijo, sporoča jim, da jih »nočemo v svojih vrstah«. Drugo skupino sprejme kot liberalni aktivist in jim ponuja roko v prepričanju, da bodo z delom v EU lahko prispevali h gradnji nove, strpnejše Evrope. V tretjem delu tujcem z birokratsko distanco razloži pravila igre imigrantske politike, nariše jim pogoje za pridobitev dovoljenja za bivanje in jih seznani z dejstvom, da bo večina prošenj zavrnjenih. Epilog potem prinese še presenečenje, igriv, kiarostamijevski pogled na kočljivo temo, metafilmski obrat, ki pa je enako pomenljiv kot prijemi prvih treh poglavij.

Naj omenim še tri zvezdniška imena dokumentaristike, ki so z novimi filmi različno navdušila. Raymond Depardon je z Rezidenti (Les habitants, 2016) skušal na izviren način nanizati podobe sodobne francoske province. Nabavil je staro kamp prikolico, vanjo namestil kamero in mikrofone ter se z njo odpravil po deželi. Ustavljal se je po različnih krajih in vanjo vabil različne pare. Tam so izbrani ljudje potem po mili volji – in na poljubno temo – debatirali o sebi, vsakdanjih problemih, svojih pogledih na svet. Prikolica je postala neke vrste spovednica, ljudje namreč povečini debatirajo o lastnih problemih, razmerjih s partnerji, vzgoji otrok, zarokah, porokah in razvezah, preživninah in plačah. Depardonov namen je bil ujeti Francijo in Francoze, kar mu je do neke mere uspelo. Malo manj pa mu je uspelo ujeti poglede na francosko družbo, saj se le peščica »rezidentov« (povabil je 180 ljudi, razkrije sklepna špica, v filmu jih je ostala približno tretjina) spusti v debato o družbenih, rasnih ali verskih problemih.

I Am Not Your Negro (2016) haitijskega maestra Raoula Pecka je dokumentarec o zgodovini rasizma v ZDA, ki ga je pisatelj, pesnik in aktivist James Baldwin (1924–1987) konec sedemdesetih želel obdelati v knjigi Remember This House, vendar je nikoli ni dokončal. Baldwin je želel srdito obračunati z ameriškim belim suprematizmom, vezno tkivo pa naj bi bilo njegovo prijateljstvo s tremi aktivisti, ki so v šestdesetih končali pod streli atentatorjev: Medgar Evers (1963), Malcolm X (1965) in Martin Luther King Jr. (1968). Peck je za potrebe filma uporabil Baldwinov izvirni tekst ter številne arhivske posnetke njegovih nastopov, v katerih je prepričljivo razlagal principe ideološkega populizma in sistematičnega nasilja nad temnopolto populacijo, ki danes ne le da ni izkoreninjeno, temveč je poudarjeno, kar potrjujejo nedavni izgredi v Fergusonu in drugod, vse v času predsedovanja Baracka Obame.

Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, Raoul Peck, 2016)

Ruski režiser Vitalij Manskij počasi postaja pomembno (in zelo produktivno) ime evropskega dokumentarca, kar potrjujejo Družinska razmerja (Rodnie, 2016), film, ki igrivo združi politično in intimno. Manskij se je med majem 2014 in majem 2015 podal na pot k sorodnikom – v Ukrajino, kjer mama, tete, strici in dedki živijo raztreseni na vseh koncih in zgodovinsko-ideoloških prelomnicah, od »svetovljanskega« Lvova na zahodu in »proruskega« Donjecka na vzhodu do Sevastopola na Krimu, ki so ga Putinove čete zasedle v času snemanja dokumentarca. To ni le prepričljiv družinski portret, temveč tudi sijajna sociološka študija ljudi na politično nemirnem območju, kjer se prepirajoči družinski člani nikoli ne morejo zediniti okrog vprašanj, kje in s kom živeti, kje se začne Ukrajina in kje je ni več, in ali »čisti« Ukrajinci sploh še obstajajo.