Tajfun v Busanu | Revija Ekran

Tajfun v Busanu

| 10. 8. 2017. | Festivali, Novice, Tiskana izdaja

21. mednarodni filmski festival v Busanu

Leto 2016 je v svetu pustilo veliko sledi ter obilico gradiva za bodoče filme, zlasti politične – in to velja tudi za Južno Korejo. Njihova predsednica Park Geun-hye je trenutno v procesu odstavitve zaradi politične kuharije na več področjih, tudi v filmski industriji; med drugim je nevarno zamajala usodo mednarodnega filmskega festivala v Busanu (BIFF).

Obeti za 21. izvedbo festivala so bili zelo slabi; vse se je začelo z dokumentarcem, kritičnim do oblasti, ki je bil kljub grožnjam politikov predvajan leta 2014, med 19. izvedbo festivala; nato je bila ne glede na ostre sankcije s strani mestnih oblasti leta 2015 uspešno izvedena okrogla 20. edicija. Kljub temu je bil dotedanji direktor festivala BIFF, Lee Yong-kwan, februarja 2016 prisiljen v odstop, kar je dodatno razbesnilo filmsko industrijo: 9 korejskih filmskih združenj, z Združenjem korejskih filmskih režiserjev na čelu, je v znak protesta proti vmešavanju politike napovedalo bojkot festivala. Kljub temu si je peščica zvestih sodelavcev in prostovoljcev še naprej prizadevala, da z resnico o Sewolu ne bi potonil[1] tudi največji azijski filmski festival.

Zaradi novih finančnih omejitev je s treh glavnih lokacij v mestu BIFF svojo 21. izvedbo omejil na dve – glavno lokacijo v orjaškem Busanskem filmskem centru (Busan Film Centre) in na slavno filmsko vas Haeundae, kjer so projekcije in s festivalom povezani dogodki od prvega festivala dalje potekali na najlepši južnokorejski plaži Haeundae v vzhodnem Busanu. Nato pa se je 4. oktobra 2016 za svojevrsten bojkot festivala odločila še narava in s tajfunom dobesedno izbrisala festivalsko vas z obličja zemlje. 6. oktober 2016, otvoritveni dan festivala, je tako BIFF pričakal dobesedno na kolenih.

Tihe sanje

Ne glede na finančne omejitve in bojkot so bili v tradicionalnih 9 dneh festivala letos prikazani samo trije filmi manj kot lani: 301 iz 69 držav. Festival je odprl film A Quiet Dream (Chun-mong, 2016) korejsko-kitajskega režiserja Zhang Luja. Nekdanji profesor kitajske književnosti in literat je režiser postal zaradi stave – v sporu z nekim filmskim režiserjem je zatrdil, da lahko »vsak posname film«, nato pa je leta 2001 s pomočjo prijateljev iz filmske industrije ustvaril svoj prvi kratki film Eleven in ga predstavil na festivalu v Benetkah. Temu je sledila serija čedalje bolj ambicioznih projektov, pogosto z motivi o življenju priseljencev. Za razliko od eksperimentalnega in meta-filmskega omnibusa Love and …, s katerim se je Zhang Lu evropskemu občinstvu predstavil na lanskem Festivalu korejskega filma v Londonu, je A Quiet Dream za gledalca veliko prijaznejša izkušnja, poudarek filma pa je znova na tematiki priseljenstva. Korejsko-kitajska lastnica zakotnega bara v Seulu (Han Ye-ri) se poda v na videz enostavno romantično dramedijo s tremi snubci, ki jih igrajo trije priznani južnokorejski igralci-režiserji. Najprej je tu iskreni severnokorejski prebežnik Jeong-beom (Park Jung-bum), drugi je neprilagojeni bivši gangster Ik-june (Yang Ik-june), kot tretji jo osvaja še otročji Jong-bin (Yoon Jong-bin), za Ye-rino srce pa se poteguje tudi ženska (Lee Joo-yeong). V ospredju so odnosi med četverico in njihovo skupno preživljanje prostega časa, od gledanja filmov do pitja in branja poezije. Film je skorajda v celoti črno-bel, s počasnim in pogosto zasanjanim tempom zgodbe, smešnimi dialogi in z nekaj intimnimi prizori, ki ob sicer glasnem izražanju četverice pričajo o njihovih tihih sanjah.

A Quiet Dream (Chun-mong, Zhang Lu, 2016)

Gala filmi

V sekciji »Gala predstavitev« (Gala Presentation) sta letos najbolj izstopala ameriški film Bleed for This (2016, Ben Younger) in japonski animirani Your Name (Kimi no Na wa, 2016, Makoto Shinkai). Mitsuha (glas: Mone Kamishiraishi) je srednješolka s podeželja, ki si na večer zvezdnih utrinkov zaželi, da bi bila v prihodnjem življenju fant v Tokiu. Taki (glas: Ryunosuke Kamiki) je srednješolec, ki živi v Tokiu in se nekega dne zbudi – v Mitsuhinem telesu. Kar bi bila lahko tipična komedija o menjavi identitet, se spremeni v romanco, ki premaguje prostor in čas – vse v očarljivem paketu neverjetne animacije, ki je vredna več kot samo enega ogleda; projekcije filma so bile v Busanu popolnoma razprodane, v času po festivalu pa je film po svetovnih predvajanjih postal ljubljenec vseh ljubiteljev animiranega (zlasti japonskega) filma. Prejel je celo oskarjevsko nominacijo, Makota Shinkaija pa so vsi kritiki že navdušeno proglasili za »novega Miyazakija«.

Novi tokovi azijskega filma

V tekmovalni sekciji »Novi tokovi« sta si nagrado za najboljši film delila dva mlada kitajska režiserja – Wang Xuebo za film Knife in the Clear Water (Qingshui Li De Daozi, 2016) ter Zang Qiwu za film Doner (Juan Zeng Zhe, 2016). Prvi pripoveduje zgodbo o moškem in njegovi kravi, ki bi jo morali po smrti njegove žene obredno žrtvovati, vendar mož tega ne želi, ker se mu zdi, da je stara krava skorajda del njegove družine. V filmu Doner pa se Yang Ba (Ni Dahong) odloči za prodajo ledvice, da bi zagotovil denar za šolanje svojega sina. Ker ženska, ki naj bi ledvico prejela, meni, da je Yang Ba prestar za darovalca, predlaga, da bi ledvico daroval kar njegov sin. To je za Yang Baja nesprejemljivo, vendar pa se s predlogom strinja njegov sin Bao. Film se poda v mračne vode preprodaje organov in nepopustljivo prikazuje dejanske socialne razlike na Kitajskem in njihove posledice.

Korejski filmi naprej in nazaj

Čeprav je bilo pomanjkanje večjih domačih produkcij zaradi bojkota očitno, se je za udeležbo v znak podpore festivalu vseeno odločilo kar nekaj zvenečih imen; nekateri so se festivala udeležili tudi osebno. Med njimi je bil tudi legendarni (in za nekatere kritike zloglasni) režiser Kim Ki-duk, ki se je udeležil premierne projekcije svojega filma The Net (Geumul, 2016) in sodeloval v pogovoru z občinstvom ter celo na nekaterih spremljevalnih dogodkih. Poleg odlične Služkinje (Agasshi, 2016), s katero je seznam letos predvajanih sodobnih korejskih filmov dopolnil še en slavni južnokorejski režiser Park Chan-wook, sta med novimi produkcijami izstopala še dva filma z zgodbami iz časa japonske okupacije Koreje: Age of Shadows (Miljeong, 2016, Kim Jee-won), vohunski triler, in The Last Princess (Deokhye-ongju, 2016, Hur Jin-ho). Namesto japonskih vohunov in vojakov sta zle duhove in demone preganjala Black Priests (Geomeun Sajedeu, 2016, Jang Jae-hyun) ter policist Jong-goo (Kwak Do-won) v grozljivki The Wailing (Gokseong, 2016, Na Hong-jin) – več o njej si lahko preberete tudi v tej številki Ekrana.

In Between Seasons (Hwan-jeol-gi, 2016, Lee Dong-eun)

Med korejskimi filmi, ki so bili predstavljeni v sekciji »Novi tokovi«, je najbolj izstopal (prejel je tudi eno od nagrad festivala) film In Between Seasons (Hwan-jeol-gi, 2016, Lee Dong-eun). Zgodba se začne s prometno nesrečo, nato pa pripoved skače med preteklostjo in sedanjostjo. V ospredju zgodbe je Mee-kyung (Bae Jong-ok), ženska srednjih let; njen mož dela v tujini, medtem ko ona vzgaja njunega sina Soo-hyuna (Ji Yoon-ho). Ko je sin še v srednji šoli, domov pripelje prijatelja Yong-joona (Lee Won-geun). Mee-kyung je zadržani Yong-joon všeč in kmalu postane njegova druga mama. Ko se zgodba premika proti sedanjosti, je mogoče opazovati, kako Yong-joon počasi postaja nekakšen most med zaprto Mee-kyung in svobodomiselnim Soo-hyunom. Nato izvemo, da sta bila v nesrečo z začetka filma vpletena Soo-hyun in Yong-joon; Soo-hyunove poškodbe so bile tako hude, da je pristal v komi. V času po nesreči se Mee-kyung naprej loči od svojega vedno odsotnega moža, nato pa ugotovi, da je sin pred njo skrival precejšen del svojega življenja in da je Yong-joon več kot samo njegov najboljši prijatelj. V nadaljevanju spremljamo Mee-kyung in Yong-joona: izgubila sta svojo življenjsko osredotočenost, spopadata se z bolečino, najprej vsak zase, nato pa se počasi in previdno, s spečim Soo-hyunom v sredini, ponovno zbližata in previdno začneta z gradnjo novega, veliko bolj odkritega odnosa.

Čeprav je film režijski prvenec scenarista in študenta filmske režije, Lee Dong-euna, ima vrhunsko igralsko zasedbo – Bae Jong-ok, slavna korejska igralka, je briljantna v vlogi samozadostne Mee-yung, ravno tako pa je veliko pozornosti pritegnil Lee Won-geun kot Yong-joon (21. BIFF ga je predstavil tudi v eni od glavnih vlog Kim Ki-dukove The Net). Film na čuteč in popolnoma realističen način prikazuje čustveno zorenje in preizkušnje obeh glavnih likov, istočasno pa vpelje temo homoseksualnosti na popolnoma nevsiljiv način in je nikoli ne potisne preveč v ospredje; tudi sicer v korejski filmski produkciji LGBT tematike skoraj nikoli ne zaidejo v ‘mainstream’. Vendar pa film še vedno nosi subtilno sporočilo, da je ljubezen pač ljubezen, ne glede na spol vpletenih. Med intervjujem je režiser Lee Dong-eun povedal, da so med produkcijskimi sestanki razmišljali, ali bi morala biti LGBT problematika v filmu bolj izpostavljena – tako bi namreč film postal bolj senzacionalen. »Vendar sem temu nasprotoval in iz tega nisem želel delati senzacije; res sem se želel osredotočiti na medčloveške odnose in medosebno razumevanje. Poleg tega so LGBT ljudje med nami, čeprav so v manjšini, in imeti bi morali več filmov, ki se ukvarjajo s to tematiko. Mislil sem, da je to zgodba, ki jo je vredno povedati.«

Prihodnost festivala

Ne glede na ovire, ki so se vrstile, je 21. mednarodni filmski festival v Busanu 15. oktobra 2016 uspešno zaprl svoja vrata. Predsednica Park Geun-hye in njeni podporniki so v procesu zapuščanja oblasti, zato je žarek upanja posijal tudi na 22. edicijo festivala. Datumi so že objavljeni, in med 12. in 21. oktobrom bodo Busanu – ne glede na finančne razmere, politiko in ekstremne vremenske pogoje – ponovno vladali filmi.

[1]           Mednarodni naslov dokumentarnega filma o potopitvi trajekta Sewol, s katerim se je začela kriza festivala BIFF, je The Truth Shall Not Sink with Sewol (Da-ee-binh-bell, 2014, Ahn Hae-ryong, Lee Sang-ho).